Rodrigo Muñoz Avia: Psihologi, psihiatri in drugi norci

Avtor nam v knjigi podeli svojo izkušnjo z različnimi poklicnimi profili, ki se ukvarjajo s svetovanjem. Že glede na naslov so najbolj izpostavljeni psihologi in psihiatri, vendar ob podrobnejšem branju ugotovimo, da avtor mogoče psihologom dela manjšo krivico, saj psihologe v naslovu svojega dela daje na prvo mesto, čeprav ima zgolj eno izkušnjo s psihologinjo.

Bistveno več izkušenj s svetovanjem dobi pri psihiatrih.

Ne glede na to h kateremu svetovalcu pa se odpravi, lahko zelo hitro ugotovimo, da njegove izkušnje predstavljajo primere slabe prakse v svetovanju. Knjiga je torej dobro izhodišče za refleksijo dela vseh svetovalnih delavcev, ki so omenjeni v knjigi, hkrati pa ponuja obilo informacij, kako različni dejavniki vplivajo na »uspešnost« svetovanja.

Priznati moram, da me knjiga ni pustila ravnodušnega, saj sem veliko spraševal, kje so se vsi ti »svetovalci« naučili svetovati, oziroma bolje povedano, kdaj natanko in zaradi česa so se začeli počutiti kompetentne za nudenje »psihološke« pomoči ljudem. Osebno poznam veliko ljudi, ki se ukvarja s svetovanjem v okviru svojega poklica, pa še vseeno nisem slišal, da bi kdo delal na takšne načine kot so predstavljeni v knjigi.

Vendar to je le ena plat te zgodbe. Tudi avtor bi se namreč moral vprašati, kaj ga je sploh gnalo k vsem tem mazačem in zakaj izključno k mazačem. Vseeno pa avtor mora priznati, da so ga vsi ti ljudje, s katerimi se prišel v stik, na nek način osvobodili potrebe, da še naprej išče pomoč na napačnih mestih ali pri napačnih ljudeh.