Moja izpoved - 1. del

Na željo klientke G. objavljam njen dnevnik, ki ga je pisala pred in med obiskovanjem psihoterapije. Oba upava, da bo njena izpoved pomagala tudi drugim ljudem, ki so v podobni stiski. Želiva vam prijetno branje. 

 

Moja izpoved - 1.del

V življenju sem doživela kar nekaj napadov panike. Bili so kratki in zdeli so se mi normalni, ker so me zajeli v trenutku, ko sem bila izpostavljena neki manj prijetni situaciji. Najhujši panični napad pa sem doživela lani poleti. Takrat nisem niti približno vedela kaj se mi dogaja. Bilo je med vožnjo z avtomobilom. Naenkrat sem imela nekakšen čuden občutek v glavi. Z drugimi besedami bi lahko rekla, da je bilo kot, da se oddaljujem od svojega telesa in ga nimam več pod kontrolo. Postalo mi je vroče, hkrati pa sem imela ledeno hladne roke. Odprla sem okna, da sem zadihala zrak, ki je pihal iz obeh strani. Utišala sem glasbo, saj me je vse motilo, ker sem skoraj vso pozornost začela usmerjati v moje telo, ki je delalo po svoje. Srce mi je divje razbijalo, stiskalo me je v prsih in v rokah sem čutila mravljince. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi nekje ustavila avto, čeprav sem mu s težavo sledila. Bila sem prepričana da doživljam srčni infarkt in edina stvar na katero sem mislila je bila ta, da čim prej prispem k zdravniku, ker umiram. Ko sem prispela, sem stopila k medicinski sestri, ki je takoj opazila, da težko diham in sem na robu joka. Pomirila me je naj počasi globoko zadiham in sedem. Z zdravnikom sta opravila potrebne preiskave in do takrat sem bila že dokaj pomirjena. Izvidi do bili dobri in nobenih znakov ni bilo, da bi mi karkoli ogrožalo življenje. Ni mi bilo jasno kaj se dogaja z mano. Bila sem mnenja, da mi je najverjetneje v tistem trenutku drastično padel krvni tlak in mi povzročil vso to nevšečnost. A ni bilo to… Ja, sedaj vem da je bil hud napad panike zaradi katerega tri dni nisem šla v službo, saj sem bila popolnoma izčrpana. 

Nekje v začetku novembra lani se mi je pojavil čuden občutek kot, da mi zateka jezik. Tega sem se res zelo prestrašila saj je bila prva stvar na katero sem pomislila, da se bom zadušila in tako sem se v tistem trenutku tudi počutila. Začela me je grabiti panika. Potne roke, hitro razbijanje srca, vrtoglavica, stiskanje v grlu in strah pred zadušitvijo so se poigravali z mojim telesom. Komaj sem čakala, da grem v službo, kjer bom med ljudmi, da mi bodo lahko nudili pomoč, če se začnem dušiti. Bila sem sama doma, do začetka službe pa sem morala počakati še kakšni dve uri. Strah je bil vse večji in večji, ko pa sem končno prišla na svoje delovno mesto, je občutek otečenega jezika izginil, najbrž zato, ker sem se zatopila v delo. Ko se je bližal večer, je v meni nastajal občutek tesnobe in strahu kako bom preživela noč, ko pridem domov. Ponovno me je zajela panika in hitro sem bežala na malo svežega zraka, da sem zadihala in se pomirila. Po glavi mi je rojilo kako hitro lahko prispe rešilno vozilo in na kakšen način mi bodo pomagali, če ne bom mogla več dihati. Strah sem čutila v vsakem delčku telesa, kot da mi plava po žilah. 

Domači mi niso znali pomagati, dobila sem le kakšen nasvet, da naj neham preveč razmišljati o tem in se naj s čim zamotim. Kar je razumljivo, saj tudi sama nisem vedela kaj mi je. Zvečer je bilo najhuje. Večkrat sem se zjokala in strah me je bilo že do te mere, da nisem mogla zaspati. Niti sama doma nisem več upala biti. Ko je vse to trajalo že tri dni skupaj, sem se odločila, da poiščem pomoč. Čutila sem, da jo potrebujem, ker se mi je življenje naenkrat obrnilo na glavo zaradi nerazumljivega strahu, tesnobe in napadov panike.